Karkoli vidimo ali občutimo, se je zgodilo nekje v preteklosti. Ko ponoči opazujemo zvezde na nebu, gledamo daleč, daleč nazaj v preteklost.
Zvezde so namreč od nas tako zelo oddaljene, da svetloba do nas potuje več milijonov let, preden jo ujame naše oko. Zaradi tega gledamo vedno nazaj v preteklost. Tudi če je naš sogovornik oddaljen le meter od nas, potrebuje svetloba svoj čas, da nas doseže. Enako velja za zvok ali vonj. Tudi pri vsakem dotiku je vedno nekaj zakasnitve, saj se mora signal najprej po živcih prenesti do možganov, kjer dotik zaznamo.
Možgani iz vseh teh različnih signalov preko čutil poskušajo sestaviti pogled v zaznanem trenutku. Pri tem imamo občutek, da vse miruje. Ko pogledamo zid, ga vidimo trdnega, statičnega, v mirovanju. To ne ustreza resničnosti.
Popolnoma nobena stvar ne miruje, vse se neprestano spreminja in giblje. Na Zemlji, v vesolju, povsod. V možganih si sicer predstavljamo dogajanje kot določeno zaporedje zamrznjenih slik, vendar je to le približek. Možgani nam prikažejo njihovo interpretacijo zunanjega sveta.
Omenjeni zid je sestavljen iz atomov, ki so v neprestanem nihanju, možgani pa nam dajo občutek, da je v trdnem, stabilnem stanju in da skozenj ni možno prodreti. Iz fizike pa vemo, da obstajajo delci in sevanja, ki se ne zmenijo za postavljeno steno in se igrivo podajajo skozi.
Občutek imamo, da zid popolnoma miruje. Tudi to ni res. Po teoriji superstrun bi zid lahko videli kot ogromno malih, tankih strun, ki neprestano vibrirajo.
Karkoli pogledamo, popolnoma nič ne miruje. Smo nekje na Zemlji, ki se vrti okrog svoje osi in okrog Sonca. Sonce je v galaksiji, ki drvi po vesolju. Vesolje se neprestano širi, napihuje kot balon.
Vse se neprestano spreminja, vse je v gibanju. Aktivno.
Tudi naše telo nikoli ne miruje. Je kot stroj. Srce potiska kri po žilah, živci prenašajo signale, pljuča zajemajo zrak ... Vse to samo zaradi enega poglavitnega razloga: da živimo. Tudi naši možgani niso nikoli na miru. Neprestano obdelujejo prejete signale in jih shranjujejo. Ko spimo, možgani še vedno delajo. Nikoli povsem ne mirujejo.
Vsak trenutek se spreminjamo. Vsak trenutek postajamo z novimi podatki modrejši. Ali neumnejši. Odvisno od tega, kakšne podatke prejemamo in v katero stran se spreminjamo.
Zakaj je pomembno, da se tega zavemo?
Koliko izmed nas je že kdaj prišla na točko "to je to". Na primer, trudimo se za svoj videz, pazimo na postavo, delamo same lepe stvari, samo z namenom, da očaramo drugo polovico; hodimo na družabne dogodke, se trudimo in se izpostavljamo. Vse s ciljem, da najdemo sorodno dušo. Ko jo najdemo in osvojimo, kaj pa naredimo za tem? Ne trudimo se več. Ker se pa ne trudimo več, gre vse navzdol, edino teža navzgor. Zapustimo se. To, da mirujemo, je samo iluzija. Kot smo namreč ugotovili, se vedno spreminjamo. Na bolje ali na slabše. Odločitev je v naših rokah!
Niti nikoli ne pričakujmo od partnerja, da se ne bo spreminjal. Živeli bi v utvari. Spreminjal se bo. Spreminja se že zdaj. Tako kot se mi! Neprestano. Kako se boste odzvali?
