NAVIGACIJA

Partnerska zveza

Človek se razmnožuje popolnoma enako kot drugi sesalci na tem planetu. V bistvu pri človeku ne gre za popolnoma nič novega. Vsi podzavestno iščemo partnerja, s katerim bomo imeli največ možnosti za svoje potomce, ki bodo nato nadaljevali naš rod.

Vmes dvorimo, osvajamo. Končni cilj je, kot pri drugih vrstah: reprodukcija, razmnoževanje. Vendar človek to olepša in nikakor ne razmišlja na tej živalski, nagonski ravni. Lahko pa naslednjič v baru vprašate kakšno prikupno gospodično: »Čuj mala, a bi imela z mano potomce?«

Tako živalsko kot človeško telo delujeta na podlagi kemije. Le da živalske procese nadzoruje zgolj nagon. Ko preskoči iskrica in dobimo občutek, da smo spoznali pravega partnerja, se nam zvišajo dopamin, oksitocin in drugi hormoni sreče in zaljubljenosti. To nas navidezno poveže s partnerjem, zaradi česar postanemo tudi odvisni drug od drugega. Hormoni se dvignejo ob njeni oz. njegovi prisotnosti in nas omamijo – kot droga. Vse to zaradi razmnoževanja. Ampak, koncentracija hormonov po nekaj letih upade, morda na prav nizko raven. In takrat začnemo partnerja gledati skozi drugačne (prave?) oči. Takrat zagledamo tudi slabe lastnosti, ki jih prej nismo. Se zdaj sprašujete, zakaj se toliko parov po nekaj letih razide?

Gremo dalje. Kakšnega idealnega moškega si želi ženska? Želi si moškega,ki jepredvsem samozavesten, to je verjetno daleč najpomembnejša lastnost. Moškega, ki si želi dogodivščin, v zdravi meri uživa v spolnosti in ji daje občutek varnosti. Videz in denar načeloma nista pomembna, vsekakor pa predstavljata vsak svojo prednost. Bolj kot denar je zaželeno, da je moški samostojen in ji zna pričarati nasmeh. Ženske razmišljajo dosti bolj čustveno. Večji poudarek dajo na notranjost, na moško osebnost.

Moški smo na drugi strani dosti bolj vizualna bitja. Bolj gledamo na zunanjost. Razmišljamo manj čustveno in bolj logično ter več analiziramo. Za to se imamo zahvaliti zgodovini, kjer so ženske v jami ali ob ognju pazile na otroke, medtem ko so moški lovili plen za prehrano. To vse je zahtevalo drugačne miselne procese.

Kljub razlikam si oba spola želita zaupanja, intimnosti in predvsem povezavo z drugim.

Velik problem v zvezah je pretirana navezanost na partnerja in posesivnost. V trenutku, ko se navežemo in postanemo odvisni od partnerja, se zveza začne rušiti. V trenutku, ko dobimo občutek, da nam je partner vse in da brez njega oz. nje ne bi mogli preživeti, se začne zveza razdirati. Iz navezanosti se nato rodijo še ljubosumje, omejevanja in cela paleta negativnih čustev. Stvar uide izpod nadzora.

Torej, ideja je, da se na partnerja ne navežemo. A ob tem kar hitro pridemo do zaključka, zakaj bi se pa sploh vezali z nekom, če ga ne potrebujemo in smo sami sebi dovolj?

V tem leži pravi razlog za ljubezen: zato, ker se z drugo osebo dopolnjujeta. Partnerja sta si karakterno ravno dovolj podobna in obenem dovolj različna, da skupaj tvorita več, kot bi bil nekdo sam. Ker si nista popolnoma enaka, se ne naveličata drug drugega. V določenih pomanjkljivostih se spodbujata in skupaj duhovno ter materialno rasteta.

Zaključek? Začnite razmišljati in opazovati prek meje vrtinca čustev in zaljubljenosti. Ni nujno, da je vedno vse prav, kar nam sporoča telo. Telo vedno želi hitre rezultate. Zato vklopite razum. Vse se da, če želite. Kjer je cilj, se najde tudi pot.

Partnerska zveza

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu