Začel bom kar s svojo zgodbo. Z opisovanjem lastne izkušnje, premagovanju fobije.
Poglavje je pomembno, ker vsak izmed nas za sabo vlači določeno breme, ki ga v življenju vleče nazaj. Morda vam bo izkušnja pomagala pri iskanju. Morda že kar v tem poglavju najdete idejo, ki vam bo spremenila življenje. Ko se tega bremena končno osvobodimo, se na obzorju pokaže luč. Morda bremena ne poznamo, a je tam in ga v temi vlačimo za sabo. Dokler ne ugotovimo, kaj je, in se s tem sprijaznimo, ne živimo. Vsaj jaz nisem.
--
Vse skupaj se je začelo že v rani mladosti, ko sem po travniku lovil zajce, skakal po vrtu in v prostem času sosedi v škornje nalival vodo. Brezskrbno in super življenje, dokler me nekega lepega jutra, ko sem bil star pet let, niso zbudili in odpeljali v obvezno malo šolo. Šok! Z danes na jutri so me zaklenili v nekajmetrski prostor, med kup neznanih obrazov. Če bi bil lubadar, bi verjetno prevrtal tista vhodna vrata. Takoj ko se je pokazala možnost, sem pobegnil iz tiste šole in odfrčal k stricu Nacu. Vzgojiteljico sem spravljal ob živce, verjamem. Že takrat sem bil problematičen. Preprosto nisem razumel, zakaj bi mi lahko nekdo odvzel svobodo in me kar tako, z jasnega, zaklenil v neko dobesedno malo šolo. Seveda sem se s časoma navadil, ampak to na račun fobije, ki se je zasidrala v podzavest. Postati sem moral nekaj, kar je bilo v popolnem nasprotju s tem, kakor sem živel do takrat.
Nekaterim otrokom takšna nova družba in prostor popolnoma ustrezata. Drugi imajo morda manjši ali večji odpor. Jaz se kot eden najbolj trmastih in hiperaktivnih otrok, ki potrebujejo ogromno prostora, s to idejo nikakor nisem strinjal. Nikoli nisem niti ne bom krivil ne staršev ne vzgojiteljice, v bistvu nikogar. Otrok v naši družbi mora v šolo, pa če si to želi ali ne. Kje točno je tukaj problem, vedo psihologi.
Ali je ravno ta dogodek dejansko sprožil fobijo ali jo je samo odkril, tega sicer nikoli ne bom vedel zagotovo. Morda je bila skrita v globini že od prej. Vsekakor je fobija takrat pognala korenine. Že takoj v osnovni šoli sem v trenutku, če se katera vrata niso dala normalno zapreti in so jih morali začasno zakleniti, doživel paniko. Takrat nisem razumel, zakaj. To sem vseskozi skrival in tlačil v sebi. Navzven nisem kazal vidnih znakov. Po pouku sem torbo vrgel v kot in je bilo spet vse »super kul«. Počasi in vztrajno sem postajal pravi mojster v skrivanju čustev.
Motnje so mi uničevale življenje in me omejevale na vseh področjih življenja. Skoraj odkar pomnim, so bile del mene, razlika je bila le v tem, da sem jih dotlej z lahkoto pospravil pod preprogo, dokler ni nekega dne zmanjkalo prostora in energije za tlačenje stvari.
Osebnih stvari ne delim zato, ker bi bil odprt tip človeka (nisem), ampak verjamem, da je še kdo s takšnimi ali podobnimi motnjami. Jaz sem se namreč v nedogled izmikal temu, da se s tem sprijaznim. To pa ni v redu.
Simptomi, ki spremljajo takšne napade, so (vsaj pri meni): panika, razbijanje in preskakovanje srca, pritisk, nekontrolirano divjanje misli in želja po begu, napetost v trebuhu, slabost, zmedenost. Vse, kar sem si takrat želel, je bilo, da zapustim tisti prostor – pobegnem.
Takšni napadi so seveda popolnoma odveč, saj ni ničesar življenjsko nevarnega. To sem vedel tudi sam, vendar nad tem nisem imel nobene kontrole. Veste, da ni logično, ampak je popolnoma nesmiselno, ne morete si pa pomagati. To se kar zgodi in ne veste, zakaj. Potem čez čas še enkrat … vsak napad je za stopničko močnejši. Dokler podzavestno ne ugotovite vzorca, da se to dogaja na določenih mestih in v določenih situacijah, se na daleč izogibate še vseh drugih lokacij, kjer morda lahko to doživite. To nikakor ni pametno, če ste dijak ali študent.
Sprogramiran sem bil, da se panika vklopi, ko sta izpolnjena oba pogoja:
– prostor, od koder bi bilo težko oditi; tudi na odprtem, če je občutek utesnjenosti (recimo v gruči ljudi),
in
– prisotnost vsaj enega človeka oz. opazovalca.
Sam bi namreč lahko šel v sredino klavstrofobične piramide in ne bi doživel napada.
Še posebej panične situacije so dogodki, pri katerih je potrebna velika mera odgovornosti. Torej dogodki, ki so že sami po sebi zelo stresni in utesnjeni. Na primer matura, kjer med izpolnjevanjem testov nikakor ne smete zapuščati svojega mesta.
Doma v stresu premišljujem o vsem tem. Stalno pod pritiskom. Dokler me stvar popolnoma ne izmuči in se začnem izogibati še vseh drugih lokacij, kot so trgovine, prečkanje trga ali preprost obisk v kakšnem stanovanju. Ker mi tega kroga misli ni uspelo več ustaviti niti doma, me je izčrpalo. Pristal sem za štirimi stenami. Zvečer pred spanjem sem stalno premleval panične situacije ali tiste v prihodnosti, ki se jih še "moram" udeležiti. Nisem videl več smisla v življenju.
Vse simptome na vso silo poskušam skriti in jih zadržati v sebi. Skrijem jih za nasmehom na obrazu ali za steklenico alkohola, ki je zvest prijatelj na družabnih srečanjih. Ne vem niti več, kaj je narobe z mano, v družbi me je sram in se je izogibam. Ko doživljam paniko, simptome skrijem in jih potiskam v globino, kjer poženejo še globlje korenine. Vsaki situaciji se umaknem pod pretvezo, da nimam časa. Ko doživljam paniko, najdem izgovor v obliki cigarete ali česar koli drugega, samo da lahko zapustim tisto situacijo.
Ker se o problemih nisem pogvarjal z drugimi, me je to popolnoma izčrpalo. Končno sem nekega dne spregovoril o problemih in poslali so me na kup pregledov. Na njih so potrdili, da gre najverjetneje za psihološke težave: klavstrofobija, agorafobija (to je strah pred zadrževanjem na obiskanih območjih, npr. trgovine, kinodvorane ..., strah pred izgubo nadzora na javnem mestu, strah pred zadrževanjem v prostorih, od koder bi bilo težko oditi (dvigalo, avtobus ...), nezmožnost za dalj časa zapustiti svoje stanovanje, občutek nemoči), anksiozne motnje. Prejmem pomirjevala kot začetno pomoč pri premagovanju fobije, vendar kar hitro ugotovim, da tablete niso rešitev, ampak je problem nekje drugje.
Nasvet: Če imate težave, se nekomu zaupajte! Naj bo to prijatelj, starš ali zdravnik, ni pomembno! Ne čakajte tako dolgo. Brez tega koraka je skoraj nemogoče ozdraveti. V glavi imate zamotan klobčič in nujno potrebujete nekoga, ki vam bo vsaj v tej začetni fazi pomagal pri razvozljavanju. Določene negativne stvari so lahko že več let globoko zakoreninjene v vas. Niti na misel vam ne pride, da je lahko drugače – da je lahko življenje tudi (spet) lepo! Zato potrebujete nekoga! Če je počutje nevzdržno, se nemudoma oglasite pri osebnem zdravniku ali pokličite SOS-telefon (najdete na spletni strani nebojse.si).
Pri meni se je nato stvar začela hitro obračati na bolje. Že po nekaj obiskih pri psihoterapevtki (hvala!) sem kar hitro opazil prvo izboljšanje, in to predvsem zaradi odkritega pogovora o problemih, kar je v tej začetni fazi zdravljenja zelo pomembno. Od psihoterapevta dobivate jasna navodila, prijazne nasvete in naloge.
Takrat se je nekaj prestavilo v glavi. Kolesa so se začela vrteti v drugo smer, v tisto pravo. Potreboval sem sicer še kar nekaj mesecev oz. let, da se je stvar resnično izboljšala. Vendar sem že takrat dobil nov pogled in predvsem upanje. Od takrat dalje delam na sebi, znova živim in uživam življenje. Sicer so še zmeraj kdaj kakšne prepreke, vendar v njih ne vidim več groznih problemov, ampak izzive, ki jih bom prej ali slej zmogel. Pa tudi če jih ne bi ali ne bom, ne bo nič narobe. Baterije so se po dolgem času začele spet polniti.
Kaj nas pripelje do takšnega stanja?
Menim, da je določen odstotek ljudi bolj nagnjen k anksioznim motnjam, paničnim napadom oziroma fobijam zaradi treh primarnih dejavnikov:
- zaradi predispozicije, genetike: vsakdo ima drugačno fizično telo, drugače delujejo možgani in čustveno dojema;
- tragične situacije in dogodki, predvsem tiste v mladosti: dogodek ni nujno tragičen, dovolj je, da ga jemljemo tragično;
- preveč razmišljanja in analiziranja: občutljivost in obujanje preteklosti.
Pomembno je, da vsak pri sebi ugotovi, katere stvari so ga pripeljale do tega stanja. Poleg tiste očitne so ponavadi v kompletu še slabe navade, nezdrava prehrana, premalo gibanja na soncu ali določene stvari v podzavesti, ki se jih sploh ne zavedamo, vendar nam uničujejo življenje.
Dobra novica je, da se lahko spremenimo. Spremenimo mišljenje, ustvarimo nove, boljše in bolj zdrave navade. Vklopimo upanje. Če ničesar ne spremenimo, bo naslednjih nekaj let popolnoma enakih, kot so bila prejšnja, le s to razliko, da bomo starejši.
Ker se zavedam, da ima ogromno ljudi, predvsem mladine, podobne težave, je tukaj zbranih nekaj nasvetov, kako izboljšati življenje in se predvsem zbuditi!
Kako veste, da ste na dobri poti? Znova vas začnejo veseliti stvari, ki so vam bile všeč leta in leta nazaj, morda so to hobiji, igranje kitare ali risanje. Morda se spremeni okus za glasbo, druga družba, morda spremenite okolje, barve oblačil in začnete živeti bolj zdravo in manj stresno. Dobite strast do življenja in energijo. Morda postanete nemirni kot majhen otrok, ki preprosto ne more biti pri miru, ker ga čaka še cel svet.
Dobra stran
V vsaki stvari poskušajmo najti vsaj eno pozitivno stvar. Kaj bi pa lahko bilo dobrega v tem? V bistvu ni samo ena dobra stvar, jih je celo več.
Izkušnja me je zbudila. Zavedam se, da nisem sam na svetu. Da smo ljudje duhovna bitja in da pogovor ne poteka samo prek izrečenih besed. Še zmeraj naredim kup napak in še vedno sem samo človek. Razlika je le v tem, da poskušam iz vseh napak potegniti čim več dobrega in jih po možnosti ne ponavljam. Zavedam se, da sem sam svoje sreče kovač. Rodil sem se kot nepopisan list papirja in po njem bom čečkal tako, kot bom sam želel, ne tako, kot pričakuje družba. Seveda z mislimi, da ne bom škodoval sočloveku.
Največja pozitivna stvar, ki se mi je pri tem zgodila, je bilo spoznanje moči misli. Predstavljajte si, kakšna moč domišljije, uma, je potrebna, da vas spravi dobesedno ob pamet: da so tesnobne misli edina stvar, ki vam leti po glavi. Podobno kot računalniški procesor, ki se zacikla (vrti v krogu). Dela s stotimi odstotki svoje moči, vendar ne naredi nič uporabnega. Je popolnoma neodziven. Porabi veliko energije in se bo prej ali slej pregrel. Vrti se v krogu.
Po spoznanju sem se začel spraševati: Kaj, če tole popolnoma obrnem? Kaj, če začnem kontrolirati svoje misli in jih raje usmerjam – kot žarek – točno tja, kamor sam želim. Recimo v to knjigo. In ne samo usmerjam – tudi vklopim in izklopim, kadar sam želim. Postanem gospodar svojih misli.
Ukroti svoj um. To je glavna ideja knjige.
Spoznal sem, da vsakdo izmed nas vlači za sabo breme. Pri tem nam ne more pomagati nihče. Vsak zase ve, kaj to je. Dokler se proti temu borimo, bo stvar vedno imela moč in kontrolo. Zato se moramo v prvem koraku zavedati in se s tem sprijazniti. Fobije, negativne izkušnje ali pomanjkljivosti so postale del nas, pa če to hočemo ali ne. Vendar ...
Lahko spremenimo sebe in začnemo graditi boljšo, bolj zdravo prihodnost. Sedaj, v tem trenutku. Ta trenutek je namreč vse, kar imamo.
--
Celo življenje sem se boril proti tej fobiji in v bistvu pristal na začetku. Na tistem travniku. Namreč, to sem jaz. Uživam nekje zunaj, na travniku, v naravi in v gibanju. Sam, v dvoje ali manjših družbah. Vsak posamezen trenutek je dovolj za mojo srečo. Sem notranje usmerjen in ne potrebujem zunanjih dejavnikov ali gruče ljudi, ki bi me morali dodatno stimulirati.
Se lahko spremenim? Seveda, saj ravno o tem govori knjiga. Lahko se programiram in preoblikujem, v karkoli želim. Edine meje so tiste, ki mi jih je postavila genetika. Vse drugo lahko spreminjam po lastni volji. Vendar določenih lastnosti trenutno ne nameravam spreminjati. To me dela edinstvenega in zanimivega. Kaj bo sicer čez nekaj časa, bomo videli. Vse se spreminja. Trenutno delam na sebi, tako kot je zapisano v naslednjih poglavjih. To so ideje, ki so mi ogromno pomagale. Bodo tudi vam?
